Stari ata so povedali

Stari oče je večkrat rekel: “Včasih ni bilo tako”. Ko razmišljam o življenju na kmetiji v preteklosti se zavem pomembnosti njegovih besed.

Danes je kmetija podjetje, ki nas preživi, če z njo dobro poslujemo.

Zgodovina kmetije Virc

Začetki kmetije Virc segajo v leto 1924. Takrat se je Janez Virc oženil z Marijo Murgelj, vdovo moža Franceta Murgelj, ki je umrl v prvi svetovni vojni. Marija je bila edinka staršev Pust, ki sta ob poroki v 19. stoletju združila dve kmetiji v vasi Hudo v eno in velikost slednje se vse do danes ni veliko spremenila. V zakonu se jima je rodil edinec, ki pa je umrl kmalu po rojstvu. Leta 1928 sta k sebi sprejela 14-letno Marijo Matoh, ki je pomagala pri delu na kmetiji. Leta 1939 sta posvojila še Leopolda Virca, ki je bil Janezov nečak, sin Alojzija in Frančiške iz vasi Vrhovo blizu Mirne Peči, tudi, ker je družina trpela pomanjkanje hrane. Leopold je z devetimi leti prišel v vas Hudo k Janezu in Mariji Virc ter siroti Mariji Matoh. Dobrote dobro obložene mize so mu pomagale, da je prebolel domotožje. Leopold je zrasel in ponudila se mu je zaposlitev v bližnjem podjetju. Vendar se za zanjo ni odločil, saj sta ga Janez in Marija prosila, naj ostane doma na kmetiji. Tako se je odločil za kmetovanje. Leta 1950 je zaradi sladkorne bolezni umrla Janezova žena Marija.

Štiri leta kasneje se je Leopold poročil z Ano Dular, rojeno leta 1930 v Cegelnici v družini šestih otrok, ki je obdelovala sedem hektarov zemlje. Tam se je naučila trdega dela na kmetiji, kar je preraslo v željo, da bi se poročila na “grunt”, ki bo večji od domačega in ta želja se ji je uresničila. Leopold in Ana sta morala skrbeti za petnajst hektarov zemlje. Njuna pridnost in zavzetost za kmetijo je pridelala še več obdelovalne zemlje, ki danes obsega triindvajset hektarov.

Stric Janez in Marija Matoh sta jima pomagala, kolikor sta mogla. Bolezen je leta 1966 Marijo Matoh priklenila na posteljo. To je od Ane zahtevalo več dela in veliko ustrežljivosti do bolnice. Stric Janez je rad delal, predvsem v vinogradu na Trški Gori vse do svoje smrti leta 1970, šest let kasneje pa je umrla tudi Marija Matoh.

Leopoldu in Ani so se rodili štirje otroci Leopold (1955), Janez (1956), Tone (1958) in Marta (1964). Sinovi so pomagali očetu, hči pa mami v kuhinji.

Na kmetijo so prvi traktor pripeljali leta 1969. Takrat so se zgodile prve storitve s strojem, kajti pred tem je Leopold prevažal premog s konji.

Otroci so zrasli, hodili v šole in se zaposlili. Boleč udarec je družino zadel leta 1978, ko se je smrtno ponesrečil sin Janez. Vendar je delo »klicalo« naprej.

Kmetija je leta 1984 dobila nov hlev s trinajstimi stojišči namenjenimi predvsem kravam za proizvodnjo mleka. Količina mleka se je iz leto v leto povečevala, zato se je Leopold s sinovoma leta 1997 odločil za samostojno zbiralnico mleka. Hlevu se je leta 1999 dogradila še druga stran za dodatnih devet stojišč.

Oče Leopold starejši je od leta 2003 dalje iz leta v leto bolj pešal v močeh in zdravju. Odgovornost do kmetije in delo sta prehajala na Leopolda mlajšega. Oče Leopold je po dolgih letih trdega dela na kmetiji zaradi bolezni leta 2008 umrl. Leopold mlajši je po očetovi smrti podedoval kmetijo, na kateri nadaljuje z rejo krav molznic in proizvodnjo mleka.

Storitve s traktorjem so se pričele leta 1969 predvsem oranje, že pred tem je Leopold starejši opravljal storitev s tako imenovanim strojem snopovezalko stroj je vezal žita v snope.

Lepold Virc mlajši se je leta 1977 poročil z Zdenko Štamfelj. Rodila sta se jima trije otroci Janez (1979), Mojca (1981) in Miha (1986). Prvi stroj, ki ga lahko uvrščamo med težko kmetijsko mehanizacijo žitni kombjan je Leopold Virc kupil leta 1989. Z leti, ko sta rastla sinova Janez in Miha so se dodajale storitve s kmetijsko mehanizacijo. Širitev obsega del je vodila do ustanovitve podjetja Virc d.o.o. s strani Janez Virc in Miha Virc leta 2007.

Kmetija danes

Glavni produkt na kmetiji je mleko.

Kmetija jutri

Pridelava mleka bo še naprej glavni produkt naše kmetije.

Čeprav kmetija sleherno jutro zahteva veliko dobre volje smo se z leti naučili, da je delo tisto, kar ohranja dobro voljo in kmetijo.